slovensko| english| deutsch

 
 

LIKOVNA KRITIKA

  1. Mario Berdič - Industrijski motiv - Maribor 2018
  2. Rudarska industrija - Trbovlje nov. 2017
  3. Poetika pokrajinskih in industrijskih motivov / Velenje 2017
  4. Industrijski motiv / Sežana 2017
  5. Anamarija Stibilj Šajn - JAŠKI in RazGLEDNICE - Galerija knjižnice Tolmin (feb.2016)
  6. Matija Plevnik - Recenzija ob razstavi Snovalci podob (2015)
  7. Milena Zlatar - Slike Raz-glednice Stojana Špegla (2014)
  8. Tatjana Pregl Kobe - Nepredvidljive višave sanjskih vizij (2013)
  9. Anamarija Stibilj Šajn, ob razstavi v Galeriji MIK v Ljubljani (2013)
  10. Bojan Čokl - iz kataloga slikarske kolonije Izlake - Zagorje 2012
  11. Goran Milovanoviæ - ob slikarski koloniji Zibika - Tinsko 2012
  12. Tatjana Pregl Kobe, Ob razstavi v Galeriji Jožef Štefan - LJ (oktober 2009)
  13. Boris Gorupič - Savinov likovni salon Žalec (januar 2009)
  14. Tatjana Pregl Kobe - Iz kataloga ob razstavi POETIKA (maj 2008)
  15. prof. Darko SLAVEC, november 2007
  16. Ivan DOBNIK - Sanjsko - magične pokrajine (2007)
  17. Mare Cestnik - Recenzija v reviji "AMPAK" (2007)
  18. mag. Milena Koren Božiček - iz knjige Notranje pokrajine - slike (2007)
  19. Lojze Zavolovšek, akad. slikar (2006)
  20. Benyi Arpad, likovni kritik in akad.slik.
  21. Vlado Sagadin, umetnostni zgodovinar
  22. dr. Cene Avguštin, iz otvoritve razstave v galeriji Pungert v Kranju
  23. Milan Todič, akad.slik.
  24. dr. Mirko Juteršek, iz kataloga Špegel 1998
  25. dr. Mirko Juteršek, iz zloženke ob razstavi v razstavišču Barbara
  26. prof. Darko Slavec, akad.slikar - z razstave v Galeriji Idrija
  27. prof. Darko Slavec, iz kataloga Na prelomu tisočletja

Raziskovanje novih vsebin in likovnih pripovedi, ki vselej nadgrajujejo predhodni opus, je pripeljalo slikarja Stojana Špegla preko pokrajin na velikih formatih slik, čisto majhnih slik razgledniške velikosti in jaškov do industrijskih motivov. Okolje, iz katerega izhaja, nedvomno močno vpliva na njegov slikarski izraz. Zna povleči gledalca v svoj simbolni svet in se ga s svojim notranjim pogledom dotakniti.

Sprva so bile pokrajine vir njegovega liričnega slikarskega navdiha. Seveda ne gre za ponazoritev resnične krajine, temveč za notranje občutenje narave, za upodobitev intimnih doživetij in čustev. Na posameznih slikah pokrajino lahko le slutimo, nakazano v horizontalnih pasovih, drugje je povsem imaginarna, izpolnjena le s simboli. Umetnikovo navdušenje nad življenja barv, polnim svetom, je spontano, slikar brez zadržkov vedno znova odpira zanimive zgodbe, ki izvirajo iz pokrajine, in vanje vnaša svoje sprotne vtise, spoznanja in inovativne likovne rešitve. Na številne načine med seboj povezuje sorodne likovne elemente, vselej v novo in še ne videno podobo. Kot spreten tkalec motivov sestavlja razpoznavne predele lastnega okolja, sveta, ki ga pozna in mu vselej znova omogoča ustvarjanje razgibanih kompozicij. S celotnim ciklom majhnih podob (na odtisnjenih reprodukcijah slik), ki slikarsko preoblikovane vse bolj kipijo od barv in svetlobe, pa je ustvaril poseben postopek, da je lahko na temni podlagi (napačno odtisnjenih originalnih predlog) ustvaril tako žarenje.

V ozadju tega vizualnega projekta, cikla RazGLEDNICE, so umetnikove impresije, ki nosijo pretemne, s premočno črno barvo natisnjene reprodukcije njegovih velikih slik, on pa se zdaj z njimi ukvarja, jih razporeja in prilagaja lastni senzibilnosti. Slika čez natisnjene podobe zabrisuje robove, najprej s kitajskim čopičem, da dobi sproščeno mehkobo, nato z izborom manjših čopičev nanaša plast za plastjo barve, ki ustvarijo končno podobo. Tiskane motive včasih preoblikuje do nerazpoznavnosti z novimi motivi, med katerimi ohranjajo nekateri še razpoznavno podobo pokrajine, drugje pa že zaidejo v nerazpoznavne oblike, zadnje celo v abstraktnost. Tako kot pri svojih slikah velikih dimenzij se zaveda položaja, s katerega opazuje svet okoli sebe, ga komentira in likovno interpretira, a tokrat sam sebi dopušča, da je njegova likovna pripoved bolj sproščena in neobremenjena, odvisno od temne podlage, ki mu je na voljo, od trenutka, v katerem se porodi in uresniči nova ideja, ter od vztrajnosti, s katero gradi vsako posamezno miniaturno podobo s številnimi nanosi barv, dokler ni s končno podobo zadovoljen. Ena pomembnejših ekspresivnih prvin, ki se kažejo v nizu malih živobarvnih slik, je uporaba linij, s katerimi barvne ploskve poudari, obrobi, razmeji. Ustvarjena podoba ni skoraj nikoli statična barvna ploskev, ampak je previdno razgibana, večbarvna, z drobnimi intervencijami v obliki različnih spontanih simbolnih vzorcev. Ozadja, skoraj matissovsko dekorativna, v polju malih slik sicer dominirajo, nikoli pa ne preglasijo glavnega motiva. Druga značilnost malih ekspresivno izslikanih podob je uporaba močnih barv, kjer slikar favorizira rumene, oranžne, rdeče tone, ki tvorijo dober efekt in kontrast z umirjenimi in izpraznjenimi polji slike, drugje pa nadvladuje podobo kontrast modre in zelene barve, ki uravnoteženo pripovedujeta svojo malo likovno zgodbo. S svojimi Notranjimi pokrajinami pesnik in slikar Stojan Špegel meditativno nagovarja občutljivega bralca poezije in pozornega gledalca njegovih likovnih del. Njegova slikarska ustvarjalnost se kaže v izbrani motiviki, v živi barvitosti in v nenehnem iskanju novih likovnih vsebin, ki se ciklično navezujejo na predhodni opus. Z mnogimi živopisnimi nanosi barve se predaja lepoti spreminjanja narave in v sproščenem iskanju ustvarja posebno ozračje. Naj ljubezen sije, pa od koder koli že prihaja, napiše pesnik, slikar pa naslika pokrajino, kjer na plasteh rdeče barve vodijo poti srca k paru dreves, ki poosebljata ljubezenski par.

Barvitost je osnovna značilnost Špeglovega slikarstva. Pri določenih ciklih slik reducira barve na izbrane spektralne, ki legajo na platna v ploskvah brez prehodov in senc. Svojevrstno stilizira formo, ko se v izboru osrednjega motiva opira na barvno liso, ki je lahko odmaknjena od objektivne vizualne realnosti. Ustrezno zapolnjevanje slikovne površine ni običajno fizično dejanje, ampak je poseben ustvarjalni akt, ki vizualizira avtorjev pesniški verz ter simbolizira njegov vzdih, razpet med idealno lepoto in resničnim svetom. Čustvo je ponekod navzoče kot poetična nostalgija, drugje pa je slikanje naravnih motivov zanj izziv za barvno plastenje, ki omogoča nenavadne svetlobne učinke. Slikar ustvarja napetost med ploskovitostjo in delnimi iluzionističnimi učinki, zaradi česar podobe zaživijo kot avtonomni nosilci notranjega izraza.
Medtem ko je njegova poezija polna dotikov (dotika se senc, vznemirljivih vrelcev, marmornih miz ali lizik kot izpraznjenih gnezd sladkobe), pa Špeglovo slikarstvo zaznamujejo skoraj erotični dotiki čopiča z nedolžno belino platna. Cikel malih slik zaznamuje simboličen motiv drevesa, na mnogih dopolnjen z drugimi elementi pokrajine, saj slikar pogosto upodobi še reko, ožarjeno nebo ali nebo, posuto z živobarvnimi oblaki, oddaljeno vas s cerkvico, včasih pa tudi druge pomensko bogate elemente, znamenja. Pri teh motivih je večji poudarek na pokrajini, na naravi, v kateri je človek tako neizprosno majhen. In ki ga, še posebno, ker je pesnik po duši, s svojo neizmerno lepoto tako prevzame. Tako tke vez med simbolno pripovedjo in vsakdanjo resničnostjo. Špegel namreč kljub navidezni domišljijski formi slik ostaja zvest zapisovalec resničnosti na ravni osebnega čustvovanja, doživljanja sveta in pogleda na življenje. Zanimajo ga sončni odbleski in trepetanje barvnih odtenkov, ki se prelivajo v igri svetlobe in senc ter se oblikujejo v izrisane in izslikane oblike. Različna razpoloženja, ki prevevajo slike Stojana Špegla, so vedno poudarjena s toplimi oziroma hladnimi barvami, s katerimi avtor naslika pokrajino in nebo. Krajinski motivi so velikokrat slikani po naravi, pogosto gre za nekakšne portrete posameznih dreves, reke, blago zaobljene hribe ali vijugaste poti. Motiv drevesa simbolizira tako človeka kot posameznika, pa tudi življenje nasploh, saj lahko drevesne korenine, deblo, veje, liste in sadove primerjamo s človeškim telesom in duhom. Špeglu je ljub tudi motiv reke, ki nepretrgoma teče od izvira do izliva in je prav tako prispodoba življenja: moč reke, ki pogosto prestopa bregove in načenja obrežje, simbolizira življenjske preizkušnje. Pri tem pa slikar ne ustvarja natančnih faktografskih posnetkov, temveč podobe vselej napolni s poetičnim čustvenim nabojem. Vsak poseben trenutek, ki ga likovno vznemiri, skuša slikarjevo oko zaznati, roka pa prenesti na slikovni nosilec. Podobe krajev, ki jih ne poznamo, so na Špeglovih malih slikah prežete z evforično magično silo, ki kaže slikarjevo veselje do življenja, pa tudi s komaj prikrito skrivnostnostjo, ki vodi v podoživljanje njegovih domišljijskih pripovedi.

Stojan Špegel sestavlja v svojih slikah z industrijskimi motivi sporočila z večpomenskimi zgodbami, z deloma povsem realističnimi, deloma pa simbolno abstraktnimi motivi. V nekaterih delih je že navzoče njegovo združevanje geometrijskih in organskih oblik, posegal pa je tudi po simbolno poenostavljenih rešitvah: slikovni prostor je gradil iz večjih pravokotnih, različno obarvanih ploskev v diptihe ali celo triptihe. Že pri ciklu slik Jaški je iz izrazito horizontalnih slik prešel v pokončne postavitve podob, sestavljene iz treh ozkih pasov. Posamezni motivi se med seboj samosvoje prepletajo in ne glede na svojstven prehod omogočajo prestop iz enega v drug prostor. Trojnost je značilna tudi za sestavo vsakega izmed njih: spodaj simbolika podzemlja, v sredini realistični industrijski objekt, zgoraj nebo. V zahodnem krščanstvu je slika, kip ali relief v prvi vrsti umetniško delo, ki naj vernike spomni na določene verske resnice, dogodke ali osebe. Ikono, podobo, pa slikar v tem kontekstu seveda ne razume kot podobo z versko vsebino, temveč postavlja rudarsko življenje na piedestal oltarne podobe, troedinost na eni podobi pa je preteklost, sedanjost in prihodnost.

Stojan Špegel v svojem zadnjem ciklu slik raziskuje, kakšen je vpliv novih vizualnih praks, ki jih podpira razvoj sodobnih tehnologij, na status slikarske podobe. Zanimajo ga načini pojavljanja slike in njene navzočnosti v medijski sferi, vsebinsko pa vztraja pri determiniranosti področja svojega raziskovanja na dveh ravneh: na likovnem in literarnem. Industrijske motive za ta cikel slik najde neposredno v svoji okolici, povezani so tako s premogovništvom, pri katerem je pri delovanju v velenjskem Muzeju premogovništva dnevno navzoč, kot z njegovo širšo bivanjsko okolico. Za zadnji vsebinski cikel slik je uporabil motive, industrijsko proizvedene v Gorenju, umetniško deloma nazorno, deloma simbolično oblikovane v tridelne podobe. Vsaka tridelna podoba, do katere se skoraj praviloma dokoplje preko spleta, je vsebinsko in oblikovno samostojna entiteta, kompozicijsko povezana v triptih pa oblikuje večplastno nadrealistično pripoved. Kar deloma razloži tudi marsikatero pesem v zadnji zbirki Če ne ve, ve, če ve, ne ve, v kateri pravi: Tako ostajaš prepuščen slutenju svetlobe, plastenju razgledov. In prelom na simbolni ravni: Za brušenje skrhanega rezila duše si prvi na brusilni mizi, vendar ne razmaješ zob te mašine, ki škrta in valovi tla (Industrijska suita).

V postopek slikarjevega dela iz tega cikla so vključene podobe z interneta, spontani gibi z računalniško miško in podobe, ustvarjene z grafičnimi računalniškimi programi, pri čemer je končni videz likovne podobe unikatno izslikan in mestoma kolažiran na platno. Zbrane motive je Špegel z uporabo programa na Ipadu prenesel v oblikovane formate slike, z njimi začel komponirati kompozicije, dodajati, brisati, doslikavati s prsti in jih primerjati v različnih barvah. To mu je uspevalo, ker ta računalniški program omogoča tudi predstavitev oziroma prikaz postopka dopolnjevanja slike s hitro slikovno obdelavo podobe. Prav tako je z računalniškim programom preverjal posamezne triptihe, če je zastavljenost tridelne podobe uravnotežena, če so motivi usklajeni in temu primerja kompozicijo tako vsebinsko kot oblikovno, likovno. Pri tem je uporabil več možnosti, in sicer črno-belo podobe, rentgenske posnetke, dvobarvnost, skratka značilnosti, ki se nanašajo na simboliko, ki jo je hotel vgraditi glede na posamezna obdobja industrijskega razvoja (fotografija, rentgen, design …).

Torej je spontanost pri ustvarjanju Stojana Špegla še vedno rezultat standardnega postopka pri nastajanju umetniškega dela. Avtorjeve korekture v procesu nastajanja izslikane podobe, pa tudi napake, ki se prikradejo pri slikarskem ročnem postopku, ostajajo navzoče v končnem izdelku z enako tehtnostjo kot nabor podob iz raznih tehnoloških praks. S tako uresničeno končno izdelano unikatno sliko se je Špegel postavil po robu industrijskim motivom, ki so praviloma ponavljajoče se serije enakih izdelkov. Gledalec mora zdaj le razbrati posamične plasti v sliki in iz njihove razbitosti zaznati slikarjevo prikazovanje odsotnosti celostnega pogleda na svet.

Tatjana Pregl Kobe

© 2007 Stojan Špegel. Vse pravice pridržane. Izvedba